sreda, september 23, 2020

Čebelji vosek

Vosek je čebelji pridelek, ki je koristen pri apiterapiji. Čebelji vosek je snov ki ga čebele uporabljajo pri gradnji satja. Satovje je snov, ki vsebuje mešanico etrov, maščobnih kislin in ogljikovih hidratov. (wikipedia.org)

Čebelji vosek izločajo čebele stre 12-18 dni in sestavijo v dvostransko šesterokotno satje. Satje je soba za otroke in hkrati kasneje shramba za hrano. Čebelji vosek je ko je svež svetleče barve. Z leti potemni v temno barvo zaradi skladiščenja hrane in propoliziranja.

Poznanih je več kot 300 komponent čebeljega voska. Glavna sestavina so estri . Glavna sestavina čebeljega voska so estri maščobnih kislin, v njem je veliko aromatičnih snovi, nekaj mineralnih snovi in veliko vitamina A. Čebelji vosek daje koži mehkobo, elastičnost, vlago in jo ščiti pred obolenji, zato ga veliko uporabljajo v kozmetiki. Pomešanega z medom žvečimo.

      I.            Zdravilne lastnosti čebeljega voska

  • pri vnetjih ustne votline,
  • pri obolelem požiralniku in želodcu,
  • za čiščenje nosnega dela žrela,
  • pri vnetju čelnih votlin, dlesni,
  • pri astmi,
  • pri senenem nahodu,
  • pomaga pri vnetju želodčne sluznice in debelega črevesa,
  • pomaga pri različnih poškodbah in obolenjih kože.

Čebelji vosek pri segrevanju sprejema veliko toplote in jo pri polaganju na obolelo mesto počasi oddaja. Pri tem dosežemo na obolelem mestu boljšo cirkulacijo krvi in s tem boljšo prehrano tkiva. S tem vosek preprečuje vnetne procese in odstranjuje toksične snovi iz tkiva. Vosek deluje tudi antibiotično, namreč preprečuje in uničuje mikroorganizme, ki povzročajo bolezni. Deluje regenerativno na poškodovane celice in tkiva. Mehča trda tkiva na koži.

Čebelji vosek za notranjo uporabo. Koristno je žvečenje voščenih pokrovcev satja. Priporočamo ½–1 žlice nekajkrat dnevno, kar deluje ugodno na zdravljenje vnetja obnosnih votlin (sinusitisa), pelodne kihavice, astme, vnetja žrela (faringitisa), angine (tonsilitisa) in grla (laringitisa).

Apilarnil - trotovske ličinke

Nicolae Iliesu je bil Romun ki je pred tridesetimi leti, obiskal svoje starše na vasi. Ob obisku rodne vasi je Nicolae slišal, da sosed čebelar krmi račke s trotovsko zalego, račke katere so uživale trotovino so nenavadno napredovale v rasti. Nicolae je razmišljal, če račke napredujejo zelo hitro, zakaj ne bi to poizkusil na drugih živalih in na koncu še na ljudeh.

Začel je raziskovati, proučevati, dokazovati in uporabljati izvlečke trotovski larv. Najpomembnejše obdobje njegovega življenja se je začelo, ko mu je uspelo pridobiti podporo številne vplivne ljudi tistega časa, najprej je pridobil na svojo stran politike, čebelarje in še velik del romunske čebelarske zveze. Pri delu,  so mu pomagali razni raziskovalci iz področja biokemije, farmacije ter drugi raziskovalci. Apilarnil je izvleček celotne vsebine 8  dni stare trotovske larve.

Sestava Apilarnila je sledeča:

8 dni stare larve, specifična hrana za larve v tem obdobju (med, fermentiran cvetni prah, mleček) in nekaj malega propolisa.

Fizikalna in kemična sestava Apilarnila:

  • 65-75 %vode,
  • 25-35 % suhe snovi,
  • 9-12 % proteinov, 
  • 5,6-6,9% vsebnost kislin,
  • 6-19%ogljikovi hidrati,
  • lipidi in nekaj nedoločenih snovi.

Apilarnil napravljen s posebnimi postopki vsebuje še; vitamine, minerale in nekaj aminokislin.

       I.            Zdravilne lastnosti apilarnila

Apilarnil ima veliko skupnih lastnosti kot matični mleček: antivirusno delovanje, biostimulacijski učinek,  izboljšuje spomin, izboljšuje šolske uspehe, povečuje  apetit, krepi telesno odpornost proti raznim boleznim itd.

Lahko ga uporabljam notranje in zunanje. In kako je Apilarnil dobil ime? Dobil ga je po romunskem čebelarju, raziskovalcu... Nicolae Iliesiu. Api > latinsko ime za čebel Lar  > ličinka, larva N    > prva  črka imena Il    > prvi črki priimka

Čebelji strup

Čebele imajo obrambni mehanizem, za obrambo pred njihovimi napadalci in to je čebelji strup. Med ostalimi žlezami imajo tudi žlezo  strupnico, ki tvori čebelji strup. Z želom so opremljene le delavke in matica, troti žela nimajo.   Po 15-20 dneh življenja čebele je v mešičku že približno 0,3 mg strupa.  Proti jeseni se količina strupa zmanjšuje in se čez zimo ne spreminja.  Zato piki pozno jeseni in zgodaj spomladi niso tako boleči. 

Lastnosti čebeljega strupa:

  • sveži strup je tekoč, brez barve., suhe snovi ima 30%. Pri 25 °C se posuši v 20 minutah,
  • ena čebela odda 0,1 mg strupa, torej potrebujem 10.000 čebel za 1 g posušenega čebeljega strupa,
  • melitin  50 % (26 aminokislin),  zmanjšuje krvni pritisk in preprečuje oblikovanje tumorjev,
  • apamin  3% (18 aminokislin),
  • hialuronidaza 2-3%, razgrajuje tkivo in pomaga širiti strup v tkivo,
  • fosfolipaza A 10 % je encim,
  • alfa-glikozidaza 1 %,
  • lifosolipaza 1 %,
  • MSD – peptid 2 % ( 22 aminokislin),
  • adolipin ( 103 aminokisline),
  • histamina 1 % nezaželen alergen in
  • noradrenalin 2 % stresni hormon.

      I.            Zdravilne lastnosti čebeljega strupa:

  • ljudsko zdravilstvo,
  • čebelji strup zmanjšuje in odstranjuje bolečino,
  • znižuje krvni tlak,
  • zmanjšuje holesterol v krvi,
  • povišuje splošno napetost mišičnega tkiva,
  • povišuje delovno sposobnost organizma,
  • naredimo si lahko mazilo iz suhega strupa.

Uporabo čebeljega strupa za zdravljenje naj nadzoruje le zdravnik!

Ugotovljeno je, da apitoksin zavira prenos živčnih impulzov v srcu po živcu klatežu (nervus vagus), kar spodbuja raziskovalce k preiskavam o zdravljenju motenj ritma srca. Sestavine apitoksina povečajo prepustnost krvnih žil, kar je osnova pri zdravljenju visokega krvnega tlaka in nekaterih drugih bolezni. Čebelji strup deluje tudi protibakterijsko, protivirusno in protiglivično. Deluje aseptično, vodne raztopine strupa 1 : 50.000 so še vedno sterilne. Apitoksin deluje protimikrobno na 17 vrst bakterij. Bolezni, ki jih zdravimo s čebeljim strupom:revmatične bolezni (rev-matični poliartritis, revmatične bolezni muskulature, revmatična bolezen srčne mišice, revmatični miokarditis in endokarditis), nespecifični infekcijski poliartritisi, deformirajoča spondiloartroza (Bechterjewa bolezen), bolezni perifernega živčnega sistema (radikulitis, išias, hrbtni in drugi živci, medrebrne nevralgije, polinevritisi in podobno), trofične rane in tiste, ki se slabo celijo, tromboflebitisi brez gnojnih procesov, endarteritisi, aterosklerotične poškodbe ožilja, vnetni infiltrati, astma (desenzibilizacija, migrena, irititisi in iridociklitisi (očesna vnetja)), povišan krvni tlak. Bolezni, pri katerih je zdravljenje s čebeljim strupom prepovedano:alergija na čebelji strup, infekcijske bolezni, tuberkuloza, psihične bolezni, bolezni jeter in trebušne slinavke, ledvične bolezni, še posebej, če so vezane na kemoterapijo, bolezni nadledvične skorje, še posebej Addi-sonova bolezen, sepsa in vse gnojne bolezni, srčno popuščanje III. in IV. stopnje, organske bolezni osrednjega živčnega sistema, splošna slabost organizma, krvne bolezni in krvotvornega sistema z nevarnostjo krvavitve.

·         Prva pomoč pri anafilaktičnem šoku – zaradi čebeljega strupa?

Človek, ki je že imel sistemski alergijski odziv, mora biti poučen in opremljen za samopomoč v primeru ponovnega pika čebele, in sicer:

  • potrebuje hitro delujoči antihistaminik (npr. terfenadin, loratadin, Claritin),
  • potrebuje kortikosteroid (npr. metilprednizolon 40–80 mg = Medrol, 2 tableti),
  • potrebuje adrenalin v pripravljenih setih za podkožno uporabo (npr. Fastjekt, Epipen, Anakit, Anahelp ter za otroke Epipen Jr) ali v pršilcu (npr. Medihaler-Epi),
  •  takoj po piku mora odstraniti želo, če je ostalo v koži (pri tem je treba paziti, da ne stisnemo strupnega mešička),
  •  takoj po piku mora vzeti tablete antihistaminika in kortikostero-ida, nato pripravi adrenalin, ki si ga, če se razvija hujši sistemski odziv, vbrizga v podkožje (samodejni injektor ali Fastjekt) oziroma vdahne 10–20 vdihov (Medihaler-Epi) in
  • potreben je čimprejšnji zdravniški nadzor.

Uporabo čebeljega strupa za zdravljenje naj nadzoruje le zdravnik!

Čebelji zrak - Aerosol

Stari čebelarji so kmalu ugotovili, da se pri delu s čebelami in zadrževanju v čebelnjaku zelo dobro počutijo. Bili so odpornejši proti raznim prehladnim boleznim, delo s čebelami jih je pomirjalo in jim krepilo življenjsko energijo.

Zaradi zraka, ki je vedno bolj onesnažen so danes zelo pogoste  bolezni dihal, alergije, astma, bronhialne in pljučne bolezni posebno pri otrocih. Ljudje, ki se ukvarjajo z zdravljenjem s čebeljimi pridelki, so ugotovili, da je poleg čebeljih izdelkov za krepitev odpornosti zelo blagodejen učinek ob vdihavanju zraka iz čebeljega panja. To je aerosol, ki vsebuje eterična olja, flavonoide, med, cvetni prah in propolis ter druge zdravilne snovi. Čebele s krili povzročajo v panju ventilacijo in vse te zdravilne snovi razpršijo v zrak.

       I.            Zdravilne lastnosti čebeljega zraka

Bivanje v čebelnjaku 1 uro na dan zelo ugodno vpliva na psihofizično počutje pacienta.  Zaradi vdihavanja eteričnih snovi iz panja terapija ugodno vpliva na zdravljenje obolenj dihal kot so: astma, kronični bronhitis, seneni nahod in druge alergije, kronična obolenja grla, zelo dobro pomaga pri migrenah, stresnih stanjih, psiho-fizičnih težavah, nespečnosti in menedžerskih boleznih, nemirnosti otrok, izboljšuje imunski sistem in splošno počutje. Božajoče in prijetno šelestenje in šumenje čebel pa deluje pomirjevalno in sproščujoče.

Zaradi onesnaženega zraka so danes zelo pogoste bolezni dihal, alergije, astma, bronhialne in pljučne bolezni posebno pri otrocih. Ugotovili so, da je poleg čebeljih izdelkov za krepitev odpornosti zelo blagodejen učinek ob vdihavanju zraka iz čebeljega panja. To je aerosol, ki vsebuje eterična olja, flavonoide, med, cvetni prah in propolis ter druge zdravilne snovi. Čebele s krili povzročajo v panju ventilacijo in vse te zdravilne snovi razpršijo v zrak. Mikroklima čebelnjaka nadvse ugodno vpliva na zdravljenje dihal in duševno počutje. Aromaterapija je zdravljenje ali preprečevanje bolezni z uporabo eteričnih olj. Dišave vplivajo na možgane, še posebej limbični sistem preko vohalnega sistema, poleg tega na človeško telo dobro vplivajo tudi eterična olja. V medu je ugotovljenih okoli 50 snovi, ki sodelujejo pri oblikovanju arome. Med hitro izgubi dišavne snovi, če ga neprevidno segrevamo ali pa ga predolgo pustimo v odprti posodi. Najžlahtnejšo aromo ima med v satju, medtem ko točeni med že lahko izgubi nekaj dišavnih snovi. Že od pradavnine se je človek zavedal zdravilnosti čebeljih izdelkov in tudi zdravilnosti aromatičnega zraka v čebelnjaku. Stari čebelarji so kmalu ugotovili, da se pri delu s čebelami in zadrževanju v čebelnjaku zelo dobro počutijo. Bili so odpornejši proti raznim prehladnim boleznim, delo s čebelami jih je pomirjalo in jim krepilo življenjsko energijo. Čebelarji so tako prišli do ideje za izdelavo apikomor, v katerih bi se uporabniki lahko zadrževali brez nevarnosti, da bi jih pičila čebela. Apikomora je zaprt prostor, v katerem obiskovalec sedi, stoji ali leži za odprtim panjem s čebelami in vdihavava hlape. Zdravilni učinki na dihalne organe so najboljši v odboju čebelje paše, ko je zrak napolnjen z eteričnimi olji iz zorečega medu. V Sloveniji je arhitektura čebelnjaka edinstvena in je zelo primerna za zdravljenje v čebelnjaku brez posebnih predelav. Čebelar, ki se s tem ukvarja mora biti pripravljen na nudenje prve pomoči ob piku čebel. V čebelnjaku zdravimo predvsem bolezni dihal. Če gre za alergije na cvetni prah moramo bolnika najprej testirati in nato de-senzibilizirati s postopnim povečevanjem količine uživanja cvetnega prahu. Šele nato lahko začnemo izvajati zdravilno terapijo v čebelnjaku. Začnemo s pet minut trajajočim vsakodnevnimi bivanji, jih vsak teden podaljšujemo za pet minut, dokler ne dosežemo ene ure. Če bolnik nima težav, naj terapijo izvaja celotno poletje in jesen, npr. pri astmi. S terapijo v čebelnjaku si okrepimo tudi imunski sistem, zdravimo stres, splošna alergična stanja, nespečnost, depresije, nevrotične motnje in številne druge bolezni. V Kairu so 300 otrok starih povprečno dve leti in pol, ki so bolehali za blagimi do zmernimi napadi astme, zdravili z medenimi hlapi. Vdihavali so jih po pol ure na dan. Skoraj pri vseh se je izkašljevanje občutno izboljšalo, stranskih posledic (vztrajen, utrudljiv kašelj) pa razen pri redkih izjemah, ni bilo. To je opogumilo zdravnike, da so preizkus opravili tudi pri skupini 42 otrok z resnimi akutnimi napadi astme. Ugotovili so boljši odziv organizma na zdravljenje astme s kortikosteroidi. Zdravljenje v bolnici je trajalo pet dni, potem so bolniki še tri mesece oralno uživali med. Po tem obdobju so prenehali vsi napadi bronhialne astme. V diskusiji so menili, da bi bili rezultati verjetno podobni ali celo boljši, če bi ti bolniki vdihavali zrak v apiterapevtskih komorah, zlasti v obdobju dobre paše, ko čebele pospešeno odvajajo vlažen zrak, nasičen z eteričnimi olji in drugimi hlapljivimi snovmi.

Matični mleček

V zadnjih letih je matični mleček s svojimi okrepilnimi in zdravilnimi lastnostmi postal zelo priljubljen. Pri boleznih pomaga k boljšemu zdravju, zdrave pa ohranja pri zdravju in jih pomlajuje.

Čebelja družina je sestavljena iz treh komponent: matice, čebel delavk in trotov. Matica je edina spolno razvita čebela in njena naloga je vzdrževanje čebelje družine. V največjem razvoju čebelje družine je sposobna izleči več kot 2000 jajčec dnevno. Čebele delavke so ženskega spola z nedozorelimi spolnimi organi in njihovo število je med 40-70.000 v čebelji družini in skrbijo za pridelavo čebeljih pridelkov ( med, vosek, propolis, cvetni prah, matični mleček in strup). Med sto in tisoč pa je v panju trotov, moškega spola. Ko se čebelja paša konča jih čebele izženejo iz panja, kjer odmrejo od lakote. Matica in čebele delavke se razvijajo iz oplojenih jajčec, troti pa iz neoplojenih.

Ličinke iz katerih se izleže v 14 dneh matica dobivajo za prehrano matični mleček. Ličinke iz katerih se pa razvijajo delavke pa dobivajo navadni mleček. Je pa tudi tako če imamo ličinke delavk in jih čebele hranijo z matičnim mlečkom se pa v 14 dneh iz ličinke izleže matica.

To priča o zares bogati sestavi matičnega mlečka.

Svež matični mleček je gosta prosojna snov. Ima specifičen vonj in kiselkast okus. Specifična teža mlečka je 1,1 in dobro elektro-prevodnost, ki je odvisna od koncentracije raztopine in temperature. Pri 20°C ima matični mleček koeficient refrakcije 1,3997 – 1,3811, pH 1% vodne raztopine matičnega mlečka je 3,6 – 4,8. Liofiliziran matični mleček je prah bele do svetlo krem barve in zelo hidro skopičen. Njegova vodna raztopina ima podobne fizične lastnosti, kot raztopina svežega matičnega mlečka. Matični mleček vsebuje vse osnovne sestavine za nastanek in obstoj živega organizma: beljakovine, maščobe, ogljikove hidrate, vitamine, aminokisline, fermente, hormonoidne snovi, mikroelemente in podobno. Sestava matičnega mlečka je zelo odvisna od starosti ličink in trenutka odvzema iz matičnika, od fiziološkega stanja in moči čebelje družine, od sezone pridobivanja, od pogojev hranjenja in verjetno od doslej nepoznanih dejavnikov.

Matični mleček ima 69% vode in 31% suhe snovi, mleček za čebele delavke in trote pa le 28% suhe snovi. V vsakem matičnem mlečku 18% beljakovin, 10 – 17% sladkorjev, 5,5% maščob in preko 1% soli. Albumini in globulini so v razmerju 1:1 – 1:2. nekatere beljakovine so vezane na sladkorje in lipide v visokomolekularnih spojinah (glukoproteidi in lipoproteidi). Beljakovine so sestavljene iz 5 – 8 fakcij iz katerih so izločili 22 aminokislin, vključno z vsemi esencialnimi. Glukoza in fruktoza sta večji del sladkorjev v matičnem mlečku, 5 – 12%, v manjših količinah so še: saharoza do 10%, trihanoza do 0,09%, traheloza in neotraheloza v komaj zaznavnih količinah. Lipidi so v matičnem mlečku v etru topljivi frakciji od 1,5 – 7%. To so fenoli, steroli, gliceridi, voski, neutralne maščobe, fosfolipidi in organske kisline. Prostih organskih kislin je 80 – 90% od etrskega ekstrakta. V matičnem mlečku so našli 10-hidroksi-2- decensko kislino v povprečju 4,38%. V različnih količinah se nahajajo še: parahidroksibenzojeva, lavrinska, adipinska, pimelinska, palmitinska, azelinska,stearinska, oleinska, linolinska, sebacinska, vonjalna, 3-,9- in 10hidroksidekadonska, alfalipoenova kislina in druge. Splošna kislost matičnega mlečka je od 3,3 – 6. Od fosfolipidov so našli svingomielin, lecitin in kefalin. Glukolipide sestavljajo 5 komponent, od katerih so trije gangliozidi.

Našli so manjše količine lipotopljivih viatminov A, C, D, K in večje količine v vodi topljivih vitaminov iz skupine B (B1, B2, B3, Bc, PP) V matičnem mlečku so naslednji makro in mikroelementi: železo, žveplo, magnezij, mangan, baker, kalij, kalcij, natrij, krom nikelj, srebro, kobalt, aluminij, arzen, živo srebro, bizmut in zlato. Razmerje med kalijem in natrijem je 5 – 8, med magnezijem in kalijem pa 2 – 4. skupna vsebnost fosfatov je 2,78 mg/g, organskih fosfatov pa je 67%. Kobalt kot sestavina vitamina B12 aktivno deluje v različnih beljakovinah v organizmu. Velika koncentacija cinka ugodno vpliva na spolno moč matice.V matičnem in čebeljem mlečku so naslednji encimi: invertaza, amilaza, katalaza, askorbinoskidaza, proteolitični encimi, kisla fosfataza, holinesteraza, acetilholin in holin.

Vsebuje nukleinske kisline in proste nukleotide. Ribonukleinske kisline so v 3,9 – 4,8 mg/g  suhe snovi, dezoksiribonukleinske 201 – 233 mg/g. Od nukleotidov topljivih v kislinah prevladujejo adenozinovi, uridinovi v manjših količinah so guanozinovi in citidinovi, mono in difosfati. Matične in čebelje ličinke vsebujejo nukleinske kisline ki so pomembne za sintezo specifičnih beljakovin.

     I.            Zdravilne lastnosti matičnega mlečka

Matični mleček priporočamo, ker:

  • povzroča splošno dobro počutje,
  • omogoča daljše umsko delo brez utrujenosti,
  • poveča tek,
  • normalizira razvoj rasti pri otrocih,
  • pri ženskah blaži težave pred meno in po njej,
  • povečuje odpornost organizma proti boleznim,
  • spodbuja razvoj in rast las,
  • deluje kot pomemben krvotvorni spodbujevalec,
  • dobro učinkuje pri zdravljenju revmatizma in pri pomanjkanjih vitaminov,
  • blaži kronične oblike utrujenosti in daje izčrpanim občutek moči,
  • učinkovito blaži živčnost
  • pri izčrpanih ljudeh izboljša delovanje žlez;
  • učinkovito blaži težave, ki so povezane s srcem, jetri ali želodcem,
  • uničuje ali preprečuje razrast nekaterih bakterij, virusov in glivičnih okužb.

 

  1. Način uporabe in odmerki matičnega mlečka

Oralno. Odmerek je odvisen od starosti bolnika in vrste bolezni. Odmerek naravnega mlečka za dojenčke je 5–10 mg dnevno, za odrasle pa 250–300 mg dnevno v dveh obrokih, zjutraj in zvečer, pred jedjo. Naravni matični mleček vstavimo pod jezik, dražeje in tablete pa lahko pogoltnemo. Zdravljenje traja 1–2 meseca in ga lahko večkrat ponovimo.

Z vbrizgavanjem. Matični mleček, ki je pripravljen v te namene, vbrizgamo podkožno ali v mišico. Ta način uporabljajo v Franciji, Italiji in Rusiji.

Zunanje. Zunanje ga uporabljamo pri lokalnih aplikacijah v kombinaciji z medom ali zdravilnimi mazili za dermatološke in kozmetične potrebe. Lahko se uporablja tudi v kombinaciji z drugimi zdravili.

Svež matični mleček shranjujejo v majhno embalažo, 5–30 g, ki mora biti hermetično zaprta. Hranimo ga v hladilniku. Jemljemo ga v odmerkih 5-300 mg pod jezikom dvakrat dnevno v dveh obrokih, zjutraj in opoldne, pred jedjo. Uporabljamo ga lahko tudi v mešanicah z medom, kjer je vsebnost matičnega mlečka 1–5 %. Nekateri ga priporočajo kot vodno-alkoholno raztopino s 45 % alkohola v razmerju 20 : 1 pod jezik po 10 kapljic pred jedjo. 250 mg svežega matičnega mlečka damo v 120 g medenega sirupa. Predpisujemo po 1 žličko pol ure pred jedjo. Z znanstvenimi raziskavami so ugotovili, da svež matični mleček v normal-nih pogojih na svetlem, toplem in kisiku iz zraka izpostavljenem stanju izgubi biološko vrednost v 3–10 dneh. Matični mleček, ki je shranjen v hermetično zaprti stekleni posodi, v zamrzovalniku pri −10 °C obdrži biološko vrednost do 5 mesecev. Suh liofiliziran matični mleček, hranjen na temperaturi 0–14 °C, obdrži biološko vrednost do 5 let.

Pred uporabo se vedno posvetujte s svojim zdravnikom.

Podkategorije